Z MEPI-jem sem se srečal, ko se je hči v osnovni šoli pridružila temu programu, za katerega so jo navdušili mentorji oz. učitejice v III. OŠ Celje. Zelo redko se je vpisala v kakšno dejavnost ali program v okviru šole, ki ni bil nujen za izvedbo šolskega programa. No, tega se je lotila in na kratko povedala doma, kaj to pomeni, hkrati pa ocenila, da zanjo to ne bo težava, saj se sicer aktivno udeležuje skavtskih srečanj in taborov. Tako sem nekako kot temeljni poudarek »sprejel« informacijo, da gre prvenstveno za pustolovsko odpravo in zanimivo se mi je zdelo, da je to dejavnost v okviru OŠ.

No, v teku let(a) je velikokrat tudi potarnala, da je veliko dela in, ko smo jo spraševali za kakšne druge aktivnosti, kaj in kako bi in če bi kdaj kam skupaj šli, da ne more, ker imajo MEPI. Tako sem na to postal bolj pozoren ter se tudi dal podučiti, kaj to je v svojem namenu, globini.

Zelo sem bil presenečen nad širino vsebin, ki se nanaša na na videz nepovezana področja delovanja posameznika. In toliko bolj se mi je zdelo zanimivo ter potrebno, saj program »gradi« osebnost človeka, ki se v najstniških letih najbolj oblikuje v odraslo, zrelo osebo. Če sem malo hudomušen. Ko končamo osnovno šolo, smo vsi bolj ali manj enaki. Tisti, ki so se »pridno učili« in tisti, ki so komaj »zdelovali«. Potem pride 10., 20., 30. obletnica osnovne šole. In takrat vidiš, kaj je kdo gradil dalje in kdo žal na svoji osebnosti ni veliko naredil.

Zanemarjen človeški kapital pa se hočeš, nočeš odraža na naslednji generaciji oz potomcih. Torej, potrebno je spodbujati mlade, da gradijo osebnost, jim dati možnost in če se le da, zgled. Udeležba pri MEPI, se mi zdi izjemna priložnost, ki je naša generacija, ki je to obdobje šolanja delala še v Jugoslaviji, ni imela. Niti na kasneje, na fakultetah, nihče ni delal na gradnji osebnosti. Samo na »faktografiji«. In takšne šole so zame zgrešena smer. Verjamem, da je pri tem tudi moja hči nekaj kvalitetnega odnesla. Morda še danes ne ve v celoti, kot odrasla oseba pa bo na to gotovo gledala kot dobrobit.

Zakaj?

  • Naučiš se redno delati. Disciplina je pomembna.
  • Sproti reševati izzive in težave. Nujno za kvaliteten napredek, ker ko se vsebine kopičijo, jih v želji po hitri rešitvi slabše oddelaš.
  • Nujno je timsko delo. V prvi vrsti je to odgovornost do svojega dela in vložka, odgovornost do drugih, s katerimi delaš. Soočiš pa se tudi z izzivom, ki ga nisi pričakoval; namreč, da nekdo v ekipi svojega ni oddelal, rezultat pa je tudi tvoja odgovornost. Pojavi se stres. Kako to rešiti? Narediti sam več? Spodbujati to osebo, za dosego skupnih ciljev? Sprejeti kakšno konkretnejšo odločitev? Izključitev koga? Sam izstopiti?
  • To pa je že konkreten izziv, s katerim se pri človeku oblikujejo veščine, kot so samozavest, voditeljstvo, postavljanje prioritet, čemu dati prednost v karieri, koliko mi kaj pomeni (služba, družba,…). Soočiš se s položajem, ko moraš biti »sam svoj gospodar« ter za svoja ravnanja prevzeti odgovornost.

Danes tudi pri štiridesetletnikih, ki bi morali biti zrele osebe, najdeš mnogo teh lastnosti, ki jih nis(m)o oblikovali. Ko gledaš sodelavce, so vsak na svojem področju strokovnjaki. Kar je logično, ko leta in leta počneš neko delo…. Do kod pa so prišli v socialnih veščinah? Se sploh o tem sprašujejo? Ali znajo sodelovati, predvsem pa POSLUŠATI? Ali slišijo sogovornika? To je kompetenca, ki je večina, verjemite, nima. Morda tudi zato, ker jim oz nam ni bilo dano. Ker izobraževalni sistem tega ni omogočal.

Vas vprašam: ljudje z univerzitetno izobrazbo (katerokoli smer, program, področje) bi naj bili v svoji zreli, delovni dobi, intelektualci. To tudi pomeni, da se spoznajo na širše družbeno dogajanje in znajo oblikovati svoja stališča, prav tako lahko sodelujejo v splošnih debatah in se lahko vključujejo v družbo na svoji ravni izobrazbe in družbenega statusa ne glede na vrsto izobrazbe.

Koliko teh ljudi je imelo na univerzah predmete splošne razgledanosti? Poznavanje glasbe, različnih umetnosti, …. Ne na ravni osnovne šole, ampak kasneje. In to vsi? Jaz žal ne poznam….

Kaj nam da pri tem MEPI in zakaj je pomemben?

  • Prvič, zgodi se pravi čas (mlada osebnost).
  • Drugič, nagovarja z vsebinami, ki jih mnogi mladi sami po sebi ne bi spoznali ali se jim ne bi zdele pomembne. Recimo dobrodelnost in čut za sočloveka.
  • Tretjič, v dobi računalnikov in raznih »virtualnih komunikacij«, vračajo človeka v naravo, od koder vse izhaja. Današnja mladina ima tega bistveno premalo, kar vpliva slabo na telesno in kasneje duševno zdravje.
  • Četrtič, oblikuje človeka v zrelo odraslo osebo s pravimi vrednotami, česar danes manjka. Ko zaposlujemo nove sodelavce, predvsem mlade, lahko ugotovimo, kako neizdelani so pri dvajsetih ali še kasneje. Imajo parcialne cilje, gledajo na individualne interese, čuta za skupnost je premalo. To pa je nevarnost, ki slabo vpliva na razvoj družbe kot celote, da ne rečem, da ogroža njen obstoj. To vprašanje je danes, ko se soočamo s težko preizkušnjo obstoja EU še kako na mestu….