Moja MEPI zgodba se je začela v 9. razredu osnovne šole. Bila sem radovedna in živahna deklica, vedno polna želje po novih izkušnjah. Prav zato me je MEPI pritegnil – bil je nekaj novega in upala sem, da bom v njem našla del odgovora na vprašanje, kdo si želim postati. Šotor, gorilnik, večkilogramski nahrbtnik? Že na prvi odpravi, z nahrbtnikom, skoraj večjim od sebe, sem spoznala, da MEPI ni »izlet« – je učenje življenja z majhnimi koraki. Je tišina, ko hodiš; je nasmeh, ko se spotakneš; je občutek, da nisi sam.
Moja srednja šola programa MEPI žal ni ponujala, zato se je zdelo, da je to konec moje poti. A leto kasneje me je pot pripeljala do Društva GAHA Slovenija. Odločila sem se, da poskusim, čeprav me je bilo strah – nova ekipa, novi ljudje, vse neznano. A življenje je včasih najlepše ravno takrat, ko se spustiš v nekaj neznanega. V društvu sem spoznala skupino punc, ki so danes moje prijateljice. Vsaka od nas je drugačna, z različnimi idejami, zanimanji in navadami, a ujele smo se tako dobro, da si boljše ekipe ne bi mogla želeti.
Skupaj smo prehodile nešteto kilometrov – po Polhograjskem in Škofjeloškem hribovju, ob reki Soči in po čudovitem otoku Madeira. Vsaka odprava je prinesla nekaj novega, neponovljivega, in spomine, ki jih bom nosila s seboj vse življenje. Na bronasti odpravi nas je presenetil sneg. Hodili smo po okoliških hribih, si postavili šotor, nato pa – sneg konec aprila! Celo noč nas je zeblo, nihče ni zatisnil očesa, vsi smo bili malo jezni, malo tečni … A ravno ti trenutki so tisti, ki so se mi najbolj vtisnili v spomin. Sledili sta srebrni odpravi – najprej Polhograjsko hribovje, zame ena najbolj napornih. Večkrat smo se izgubile, se vračale, iskale nove poti, bile brez energije, se plazile skozi trnje, hodile po hribu brez poti na vidiku. Takrat smo se morale odločiti – naprej, nazaj ali obupati. Nikoli nismo obupale. Vedno smo se dvignile in si rekle: »Ajde, gremo še malo.« V takih trenutkih se ustvari vez, ki je ne moreš opisati. Pa komarji … Utrujene, prepotene, blatne, rdeče od ugrizov in od vročine. Ko cele dneve hodiš skupaj, spoznaš, kako pomembno je prilagajanje. Včasih ti počakaš druge, včasih drugi čakajo nate, vedno pa nadaljuješ kot ekipa. Učile smo se prositi za pomoč, vprašati mimoidoče, brati zemljevide, uporabljati kompas. Učile smo se skupnega odločanja in predvsem poslušati druga drugo. Ko je ena izrazila skrb, smo se ustavile, preverile pot in skupaj sprejele odločitev. Sledila je odprava ob reki Soči. Prečudovita narava, sezuvanje čevljev in prečkanje reke, kopanje v ledeni vodi … Nepozabno! Zlata stopnja se je ponovno začela z eno izmed težjih odprav. Na odpravi v Škofjeloškem hribovju smo se tako izgubile, da smo namesto v dolino prišle na Blegoš. Takrat se nam ni zdelo smešno, danes pa se temu spominu smejimo. Morale smo zbrati vse svoje moči in se ponovno odpraviti na pot. Kasneje na Madeiri je bila narava bolj živa, barve bolj polne in zrak bolj mehak. Najlepša odprava. Hodile smo po ozkih poteh, skozi tunele, med rastlinjem, med klifi in močnim vetrom, med hribi, ki jih sprva sploh nismo videle. Vreme nam ni vedno dalo razgledov. Rekle smo si: »To je samo razlog, da se vrnemo.« In verjamem, da se bomo. Večino časa nas je spremljala gosta megla. In potem so prišli tisti trenutki, ko se je megla nenadoma dvignila in se je pred nami odprl razgled. Me smo obstale in samo občudovale. Nad nami so se razprostirale gore, do katerih so vodile stopnice – neverjetno dolge in navpične, kot da stopaš proti nebu, pod nami pa mogočen ocean, ki se zaletava v klife.
MEPI pa niso samo odprave. Je pot, ki te nenehno premika naprej do ciljev, ki si jih moraš postaviti. Verjamem, da cilj ni konec –je začetek. Ko ga dosežeš, se začne nova pot. Takratni cilji – učiti se, rasti, vztrajati, prispevati sebe – so prerasli v vrednote, ki jih še danes živim. Celo pot moraš vztrajati pri veščinah, športu in prostovoljstvu. Za svojo veščino sem izbrala kvačkanje. Izdelala sem pleteno jopico, na katero sem še danes ponosna. Naučila sem se igrati ukulele, ki mi je dokazal, da se da tudi brez predznanja. Talent ni vedno pogoj, pomembna je vztrajnost. MEPI mi je dal dve novi znanji, ki ju brez njega nikoli ne bi usvojila. Za šport sem izbrala vodene vadbe, kjer me je navdušila energija skupnosti; ta čar, ki nastane, ko vsi dihajo v istem ritmu. Največja prelomnica pa je bilo prostovoljstvo v Društvu za kulturo inkluzije, ki dela z ljudmi z motnjo v duševnem razvoju. V društvo sem prišla zaradi MEPI-ja in ostala zaradi sebe. Tam sem se naučila, kaj v življenju res šteje: odprtost, povezanost, sprejemanje, človečnost, toplina in želja po spremembi. Spoznala sem srčne ljudi, ki so se me s svojo iskrenostjo dotaknili globlje, kot sem pričakovala. Naučila sem se, kaj je inkluzija - koliko plasti ima, koliko lepote je v raznolikosti in koliko miru lahko prinese preprost pogovor, iskren pogled ali skupen trenutek. Spoznala sem ljudi, ki svet gledajo s toplino, ki je danes redka. To društvo je postalo del mojega sveta in oblikovalo moj pogled na življenje.
MEPI me je spremenil. Naučil me je tihe, nežne vztrajnosti, ki pride z drugim ali tretjim poskusom. Naučil me je spoštovanja tudi do sebe, ne le do drugih. Da si priznaš, ko si izgubljen. Da sprejmeš pomoč. Da se največje zmage zgodijo ravno v trenutkih, ko misliš, da ne zmoreš več. Naučil me je, da neuspeh ni sovražnik, ampak sopotnik. Da pogum ni vedno glasen. Da skupnost nosi največjo moč. Ko danes pogledam nazaj, ne vidim vrhov ali točk na zemljevidu. Vidim roke prijateljic, ki so me dvignile, ko sem padla. S članicami moje skupine smo postale prijateljice in vezi, ki smo jih zgradile, nosim s seboj še danes. Še vedno smo v stikih. In iskreno, naša druženja so še vedno malo MEPI: hoja v hribe, spanje v šotoru – očitno smo se nalezle tega duha.
Zelo pomembna je tudi vloga mentorjev. Mentor ni samo oseba, ki preverja tvoje korake. Je oseba, ki verjame vate, tudi ko ti ne. Oseba, ki te spodbuja, ti svetuje in te usmerja. Nekdo, ki ti da prostor za rast, in te opomni, da tvoja pot ni enaka poti drugih in da ima vsak svojo časovnico.
Če bi se lahko vrnila v preteklost in pogledala svoji mlajši verzijo v oči, bi ji rekla: »Vem, da te je strah. Strah ne pomeni, da si šibka. Pomeni, da stojiš pred nečim novim.Toliko je bilo trenutkov, ko me je bilo strah in sem vseeno šla. In ravno ti koraki so tisti, na katere sem danes najbolj ponosna, saj mi je vsak izmed njih nekaj prinesel: lekcijo, izkušnjo, prijatelja, zgodbo, znanje ali pa samo boljši občutek o sebi. Pomembno je, da poskusiš. Da ostaneš radovedna. Ko boš gledala nazaj, se ne boš spomnila strahu. Spomnila se boš poguma. Spomnila se boš ljudi, ki so hodili ob tebi. Danes se še vedno iščem in to je popolnoma v redu. Našla sem svoj krog ljudi, svoje okolje, kjer lahko rastem, raziskujem, dvomim, padam in ponovno vstajam. A danes vem nekaj, česar ti ne veš. Ne rabiš imeti vseh odgovorov. Ne rabiš vedeti, kam vodi tvoja pot. Dovolj je, da delaš majhne korake.«
To je moj zlati MEPI. Pot, ki mi je dala zgodbo, ki jo bom nosila s seboj vse življenje.