Sem Mija, dijakinja 3. letnika Gimnazije Bežigrad. Lani sem uspešno zaključila srebrno stopnjo Programa MEPI in nato začela z zlato. Izziv, ki ga je potrebno opraviti samo na zlati stopnji, je Projekt Neznani prijatelj (PNP), v tujini poznan pod imenom Gold project.

Pri Projektu Neznani prijatelj je pomembno, da deliš izkušnjo s skupino ljudi, ki jih še ne poznaš. Torej, tvoji obstoječi prijatelji in znanci ne pridejo v poštev. Za razliko od ostalih področjih PNP predstavlja skoncentriran izziv, in sicer gre za to, da z neznanimi ljudmi preživiš vsaj pet dni in štiri noči v neznanem okolju, kjer skupaj delujete z enakim namenom.

V bistvu gre za priložnost, da v praksi uporabiš veščine, ki si jih razvijal na svoji MEPI poti (npr. komunikacija, vodenje, prilagodljivost, sodelovanje in sposobnost dela v ekipi), ob tem spoznavaš nove ljudi, raziskuješ novo okolje, se učiš novih stvari in upam, da tako kot jaz doživiš neko res kul izkušnjo, ki ti razširi obzorja.

Kakšna pa je moja kul izkušnja? Jaz sem osvojila Ameriko! Vrata za to pa mi je odprl Lions klub.

Zveza Lions klubov, Distrikt 129, Slovenija, združuje 58 Lions klubov z okoli 1.500 člani in 19 Leo klubov z okoli 200 člani. Deluje v 2 regijah in 10 conah. Je del Lions Clubs International (LCI), največje mednarodne prostovoljne humanitarne organizacije s preko 1,35 milijona članov v 46.000 klubih po svetu.

En izmed njihovih projektov omogoča slovenskim mladostnikom v sodelovanju z drugimi Lioni po svetu obisk tujih dežel, spoznavanje različnih kultur ter sklepanje novih prijateljstev.

Program mednarodne izmenjave mladih poteka pod okriljem Lions klubov, ki ga izvajajo z namenom spodbujanja in krepitve razumevanja med narodi vsega sveta. Sestoji iz dveh delov: praviloma najprej odideš k družini za kakšen teden, nato pa še v kamp z mednarodno zasedbo mladih. Celotna mednarodna izmenjava mladih običajno traja od 2 do 4 tedne. Načeloma lahko sodelujejo mladi med 17. in 21. letom starosti, na voljo pa so tudi kampi z drugačnimi omejitvami glede starosti.

S 16 leti sem lani dobila izkušnjo le z gostiteljsko družino. Letos me čaka odkrivanje Indije, kjer bom daljši del izmenjave preživela prav v kampu z mednarodno zasedbo 35 mladih. Definitivno priporočam izmenjave Lions! Ne samo, da širijo obzorja, ampak tudi gradijo prijateljstva.

Naj podelim z vami še krajši oris moje minule ameriške izkušnje. Dan po koncu šole sem se odpravila v Ameriko, natančneje v Minnesoto. Čeprav sem že letela, je bila to prvič, da sem potovala povsem sama. S 16 leti sem bila namreč dovolj stara, da nisem potrebovala spremstva. Moja mladost in to, da potujem sama, je predstavljalo težavo že po prvem od treh letov, kjer so me na carini zaradi suma nezakonitosti napotili na dodaten pregled.

Sreča je bila v tem, da se je naslednji let nekoliko prestavil zaradi overbookinga, tako da sem ga še za las ujela. Toda težave s carino so se nadaljevale. Po pristanku v Chicagu so me cariniki kljub vsem urejenim papirjem glede mladinske izmenjave znova zaustavili, saj so dvomili v legitimnost mojega potovanja. Sumili so, da sem del trgovine z belim blagom. Niso verjeli, da bi tako mlada oseba odšla sama k ljudem, ki jih še nikoli prej ni srečala, in to kar 8.000 kilometrov stran. Ker sem bila pridržana in je prejšnji let imel zamudo, sem na koncu imela le 15 minut, da pridem skozi check-in do letala. Nikoli ne bom pozabila, kako sem po Ohari tekla bosa do vhoda na letalo.

Malo po polnoči sem končno prispela v Minneapolis, kjer so me pričakali člani družine, ki sem jih spoznala preko Lions kluba - mama Tina, oče Joe, hčerka Lucy, njen fant Rishi in Francozinja Romane, ki je bila prav tako na izmenjavi. Prvi teden smo preživeli v glavnem mestu Minnesote, Saint Paulu. Vsak dan smo se odpravljali na raziskovanje z Lucyjinimi prijatelji, kar mi je prineslo neprecenljive izkušnje ameriškega mladostniškega življenja in kulture.

Nato smo se odpravili na road trip do New Yorka, prevozili toliko kilometrov, kot če bi potovali od Ljubljane do Londona, a smo to opravili v desetih dneh z tridnevnem postankom v Chicagu. Tam sem imela priložnost spoznati Lucyjino teto, študentko medicine na Univerzi Northwestern, ki mi je razširila pogled na življenje na kampusih. Prav tako sem se udeležila baseball tekme za 4. julij, ameriški državni praznik, ki se je končala s kar 25 minut trajajočim ognjemetom. Po dolgi poti smo prispeli v Brooklin, kjer smo deset dni živeli pri Lucyjini babici. Medtem smo obiskali številne znamenitosti in srečali veliko ljudi, ki jih ne bom nikoli pozabila. Dobila sem tudi vpogled na delovanje številnih univerz, kot so New York University, Northwestern University, University  of Columbia, University  of Chicago, University of Minessota, ki smo jih obiskali, saj se je Lucy vpisovala na fakulteto.

Ob prihodu sem naletela na težave zaradi jezika, vendar sem oviro kmalu premagala. Zelo me je presenetila tudi infrastruktura in cestni promet, ki sta bila nekako povsem drugačna od našega. Doživetje je bilo enkratno in z veseljem bi še enkrat ponovila celotno pot. Edino njihova hrana je nekaj, česar ne bom pogrešala. Zelo me je presenetilo, kako ima lahko tako razvita država tako nizek kakovostni standard hrane.

Če te zanima sodelovanje v mednarodnih izmenjavah Lions, se obrni na svoj lokalni Lions klub ali pa preveri uradno spletno stran Lions Club International za več informacij o tem, kako se prijaviti.